Čeprav je maja dež nenehno umival našo deželico, se je proti koncu maja le pokazalo nekaj sončnih žarkov. Dobesedno konec maja. Smo hitro izkoristili priložnost in vzeli pot pod noge. Na zadnji majski dan, po celotedenskem deževju smo se v jasnem jutru odpeljali proti izhodišču, pod Vršič. Od Koče na gozdu smo se odpravili proti 1562 m visoki Špici v sedelcih ali Visokemu Mavrincu. Pot je bila nemarkirana, a dobro uhojena in zlahka sledljiva. Spredaj je hodil planinski vodnik Miha, zadaj učiteljica Mihaela. Vmes enajst parov bolj ali manj dolgih nog. V slabih dveh urah smo dosegli vrh gore, od koder se nam je odprl dih jemajoč pogled na venec gora okoli nas; na Špik, Frdamane police, Škrlatico, Razor, Prisojnik, Malo Mojstrovko, Kumlehovo glavo pa vse do Karavank. Otroci so, ko so se okrepčali s sendvičem, hitro poiskali zaposlitev z izdelovanjem možica. Kar težko je bilo z vrha spet nazaj do avtobusa. Vendar pa se ob prihodu v dolino naš pohod še ni končal. Z avtobusom smo se prepeljali do prelaza Vršič in se povzpeli na vrh Vršiča. Tako smo bili še 200 višinskih metrov višje kot na prvem cilju. Vreme nam je bilo več kot naklonjeno. Noben vrh gore se ni ovil v meglo in pogled se nam je odprl vse do Krna. Med ogledom Ajdovske deklice smo bili priča še snežnemu plazu v Prisojniku. Seveda smo ga, z varne razdalje, zgolj opazovali. Na vrhu Vršiča nas je veter opomnil, da smo v gorskem svetu, zato smo dobrote iz nahrbtnikov uživali v zavetju ruševja. Nato smo se spustili do prelaza, sedli na avtobus in se dobre volje odpeljali proti domu. FOTO (klikni)
